Mala uharica

Mala uharica (Asio otus) je ena izmed sov, ki je pogostejša pri nas, zato jo večkrat opazimo, še večkrat pa slišimo v naših krajih, kjer tudi gnezdi. Čeprav je ena manjših, meri razpon njenih kril skoraj meter. Na vrhu glave ima dva čopka, oči pa ima živo oranžne barve. Rada se zadržuje na smrekah in drugih iglavcih, kjer nepremično ždi ves dan in se le redko premakne na sončno stran, kjer se greje. Gnezda si sama ne splete, rajši zasede opuščeno vranje ali sračje gnezdo, kjer zvali do pet mladičev. Hrani se z voluharji, mišmi in žuželkami in je zelo koristna za okolje. Njena prisotnost pa je tudi pokazatelj zdravega življenjskega okolja.

Letos so kar štiri na sosedovi smreki, ki si jo izberejo vsako leto. Na isti smreki jih je bilo preteklo leto kar dvanajst. Zdaj ko so samo odrasle jih ni slišati, ko pa se izvalijo mladiči, se s pivkanjem oglašajo vso noč.

Mala uharica je dobila ime po dveh ljubkih čopkih na glavi, ki izgledata kot ušesa, vendar ima prava ušesa pokrita s perjem. Njena rjava barva s sivimi vzorčki je prilagojena za učinkovito skrivanje v drevesni krošnji, kjer se pogosto stisne k deblu, kjer jo je težko opaziti. Ima velike in žareče oranžne oči, s katerimi vidi zelo dobro v mraku, ko se prične njen nočni lov. Krila ima oblikovana tako, da je njen let neslišen in jo je v letu zelo težko opaziti, tudi njen plen se ne uspe pravočasno skriti, ker je v trenutku v njenih krempljih.

Male uharice vsako leto spremljam tudi pozimi, pač, kadarkoli izvem za njih. Letos je vreme toplejše in jih je ne eni smreki do devet, meni jih je uspelo videti pet na istem drevesu. Tiho ždijo med vejami, podnevi priplezajo po vejah na sončno stran, kjer nepremično dremaje sedijo in včasih pomežiknejo v sonce.

Prišla bo pomlad in kmalu se bo prižela sovja ženitev. Pari najpogosteje izberejo skrito opuščeno vranje gnezdo, kjer izvalijo svoj novi zarod. Navadno izvalijo tri do pet mladičev, ki so v začetku nebogljene drobne nežne bele kepice. Ko malo zrastejo, se začnejo oglašati s svojim “piv-piv”. Večje ko so, glasnejše so njihove zahteve po hrani. Sčasoma si vsaka izbere svojo vejo, kjer na varnem čaka na svoj obrok. Gnezdo zapustijo, ko so že prave velikanke in jih beli puhek, s katerim so bile prekrite, zapusti.

Nekaterim “človeškim sosedom” njihove pivkajoče prošnje za hrano niso všeč in jih nekateri celo preganjajo, k sreči pa se jih ljudje navadijo in z veseljem spremljajo njihovo odraščanje. Ne samo, da so to zelo ljubke ptice, njihova korist je zelo velika, saj so njihova hrana tudi glodavci, ki nam delajo skrbi na vrtu, v sadovnjakih in na polju.

 Naj živijo vse ptice, brez njih bi bilo naše življenje pusto in revnejše!

Branimo in varujmo našo naravo, ne sekajmo drevesa vse povprek, če je potrebno ali ne. Gosto grmovje je domovanje ptic, zato ga varujmo in uživajmo v ptičjem petju in njihovi lepoti!