ARAO  gradbišče odlagališča NSRAO

Dne 22. septembra 2025 sem se odzval povabilu g. Mihe Ašiča, s katerim sem kot fotograf sodeloval že pri izgradnji varovalne ograje okrog bodočega odlagališča za NSRAO. Pred prihodom sem opravil uvajalno usposabljanje – izpit iz varstva pri delu za  NSRAO in po prijavi sklenil dogovor za obisk.

Pri vhodu v objekt sem najprej pridobil dovolilnico in predpisano varovalno opremo: škornje, čelado in telovnik.

Odlično video prezentacijo mi je predstavil g. Miha Ašič, kjer sem se seznanil s podrobnosti sedanjih del, večino pa sva si potem ogledala na gradbišču.

Po varovanem hodniku sva si najprej ogledala injektiranje za učvrščevanje tal, dejansko bodoči temelj za tehnološko stavbo in druge spremljevalne objekte.

S posebnimi vrtalnimi stroji  razrahljajo material v luknjah premera cca 1,5 m, kamor nalijejo cement in premešajo in tako dejansko zabetonirajo pilote. V vsakem pilotu izmed mnogih je v sredini betonsko železo premera okrog 5 cm, ki zgoraj gleda ven da so pozneje vsi povezani z betonsko mrežo in zabetonirani kot betonska plošča.

Ogledala sva se tudi samo izgradnjo silosa, katerega obod je narejen iz panelov, primarnih in sekundarnih. Pred tem je bil z obeh strani narejen obod iz bentonita, ki je služil kot zaščita pred rušenjem ob izkopu. Ogromni stroji so kopali obod med paneloma in istočasno polnili s tekočim bentonitom. En stroj ( granik) je kopal s kleščami – z grabljenjem in nalaganjem materiala na kamione, nastajajoč prostor pa se je sproti zalival z bentonitom, drugi granik, ki je kopal na večji globini, pa je bil frezer, ki je material frezal in ga skupaj s tekočim bentonitom vodno pošiljal v zbiralnike, kjer se je material ločeval od bentonita in vračal nazaj na izkop.

V panele so skozi betonska vodila spuščene ogromne konstrukcije betonskega železa -stremena, ki so bile istočasno zalite s samorazlivnim betonom, tri hruške betona naenkrat, da ni med betonom prekinitev.

Za analizo so narejeni tudi vzorci, razžagani železobetonski bloki, kjer se vidi fina sestava betona in železa, izvrtane so luknje ob jemanju vzorcev.

Nadaljuje se kopanje silosa v globino v notranjosti oboda in sedaj so skoraj pri dnu, globina okrog 50 m. Kopljeta dva stroja in vsak dan skopljejo približno za 2,5 m globine, premer silosa je nekaj manj kot 30 m. Material dvigajo z žerjavom in ga odvažajo s kamionom na deponijo.

Ogledal sem si tudi steno s prikazom armature silosa, hidroizolacijo oboda ter izkopane pilote, ki so kot vzorci dejanskega stanja.

Prikazano mi je utrdilo prepričanje, da bo odlagališče zgrajeno izredno strokovno in varno, kot mora za nuklearni objekt tudi biti.

Branko Brečko