Kje smo
News

Beločele gosi v Vrbini

Beločele gosi v Vrbini

Veliko jato beločelih gosi (Anser albifrons – Beločela gos (Anser albifrons) je zajeten, sivkasto rjav ptič z belim podrepnim delom. Ime je dobila po beli lisi, ki se od korena kljuna izteza proti čelu. Njena glava, vrat, hrbet, krila in rep so opazno temnejši od bledo obarvanih prsi in trebuha. Trebuh krasijo izrazite, skoraj črne prečne proge, ki se vlečejo visoko na boke. Ima krepek rožnat kljun in oranžne noge. Beločela gos je nekoliko manjša od sive gosi – iztegnjena je dolga med 65 in 78 cm, razpon njenih peruti pa meri od 130 do 165 cm. Je podnevi aktiven rastlinojed. Hrani se s koreninami, poganjki, listi, stebli in plodovi kopenskih rastlin, zlasti trav in šašev. Rada obišče žitna polja, predvsem pozimi pa tudi krompirjeve njive, zato je razumljivo, da je poljedelci ne marajo. Beločela gos je izrazita selivka, ki pri nas redno prezimuje. Pozimi se v jatah pase na odprtih traviščih in kmetijskih površinah, zvečer pa se jate zberejo na jezerski gladini, kjer prenočijo. Gnezdi visoko na severu v prostrani tundri Sibirije in Grenlandije, vedno v bližini močvirja, jezera ali reke. Preprosto gnezdo iz rastlinja nastelje na tleh, še rajši pa na šopu šašev ali trav, saj na ta način zmanjša možnost, da ji gnezdo uniči narasla voda. Poleg tega ima z dvignjenega gnezda boljši pregled in prej opazi morebitno nevarnost. Ogroža jo intenziven lov, uporaba pesticidov in herbicidov na kmetijskih površinah, pa tudi izginjanje gnezditvenega habitata zaradi izsuševanja, kopanja šote in spreminjanja kmetijskih praks. )

Jata se že nekaj časa zadržuje na brežiškem jezeru. Šteje okrog 450 osebkov, ki se podnevi hrani s posevki na okoliških poljih, ponoči pa se spustijo na gladino jezera, kjer so varne pred lisicami in drugimi roparicami.